Teden na kratko
Teden med 27. aprilom in praznikom dela je v Mariboru znan kot neteden. Krajše ne gre. Je pa vseeno bil dovolj dolg, da je Podravje dobilo alarm zaradi izjemne suše, Maribor pa ostal brez še ene ambulante. Da ne omenjamo NK Maribor, pri katerem se je boleče razkrilo kako globoka je postala njegova finančna in športna kriza. Hkrati pa so v mestu tekli tudi bolj spodbudni procesi: od novih rešitev v javnem prometu do uspehov dijakov, kulturnih potez in prvomajskega utripa, ki ga Maribor še vedno zna ohraniti. Z budnicami!
Najbolj otipljiva težava tedna je bila spet dostopnost javnih storitev. Zaprtje še ene koncesijske ambulante ni samo organizacijska novica, ampak nov opomnik, kako krhko ostaja primarno zdravstvo v mestu. Za ljudi je pri teh zgodbah najbolj pomembno preprosto vprašanje: kam bodo šli in koliko težje bodo prišli do zdravnika. V podobno praktičnem registru je tudi zgodba mariborskega zavetišča, ki išče veterinarja, čeprav je prav ta teden z donacijami dobilo sodobnejšo dentalno napravo. Tudi tukaj je slika jasna: oprema pomaga, ljudi pa ne more nadomestiti.
Močan ton tedna je dajalo tudi okolje. Arso (ni okrajšava za aktualnega župana, o njem ta teden raje nič, ima dovolj pritiskov iz vseh strani) je za Podravje naznanil izjemno sušo, kar je za ta del Slovenije resno opozorilo že pred poletjem. Skoraj hkrati je bila podpisana pogodba za letalsko obrambo pred točo, izvajalec ostaja Letalski center Maribor. Ta kombinacija pove skoraj vse o trenutku, v katerem smo: zemlja je presuha, vsi pa že gledajo v nebo, ali bo naslednja težava suša ali neurje. Podnebna negotovost v Podravju ni več abstraktna tema za poročila, ampak zelo konkretna skrb za kmetijstvo, cene in vsakdan.
Mesto se je medtem premikalo tudi infrastrukturno. Mariborski avtobusi bodo dobili nove električne polnilnice, kar je pomemben korak, če želi občina javni promet tudi dejansko elektrificirati in ne le napovedovati zelenega prehoda. Mobilna aplikacija Naš Maribor je v prvem mesecu že dobila več kot tisoč uporabnikov in prve konkretne odzive iz terena, kar je dober znak, čeprav bo pravi test šele to, koliko prijavljenih težav bo mesto tudi dejansko odpravilo. Pri takih projektih je namreč najlažje zagnati platformo, precej težje pa je zgraditi občutek, da se iz prijave res kaj premakne.
Na področju znanja, ustvarjalnosti in mestne identitete teden ni bil slab. Mariborski dijaki so blesteli na tekmovanju CanSat, kar je ena tistih novic, ki tiho pokaže, da v mestu še vedno nastaja resno tehniško znanje. Občina je odprla razpis za brezplačno uporabo umetniških ateljejev, pred Umetnostno galerijo Maribor pa se vrača legendarni kiosk K67. To niso spektakli, so pa pomembni znaki, da Maribor še ni obupal nad idejo mesta, ki hoče ostati tudi ustvarjalno, ne le servisno.
Če odmislimo župana in tega, da po mariborsko vsi vedo o njegovih težavah vse, je največ živčnosti ta teden proizvedel nogomet. Finančni podatki so pokazali več kot šest milijonov evrov izgube, trener Feđa Dudić pa je po porazu ponudil odstop. Klub ga ni sprejel. S tem je postalo povsem jasno, da težava NK Maribor ni samo v enem trenerju ali eni seriji slabih tekem, ampak v precej globlji zmedi glede smeri, stroškov in pričakovanj. Klub je še vedno dovolj velik, da vsak njegov zdrs odmeva daleč prek stadiona, in dovolj ranjen, da nobena zmaga več ne deluje kot resen obrat zgodbe.
Ob vsem tem pa je prišel še praznični konec tedna, ki je mesto vsaj za trenutek spet zložil v bolj znan ritem. Budnice, kresovanja, pohodi in sindikalni nagovor v Kamnici so opomnili, da Maribor praznik dela še vedno živi precej neposredno in brez velikega napravljanja. Morda prav v tem tiči tudi nekaj mestne trme: da znamo ob vseh težavah še vedno najti skupni zvok, skupni korak, skupen ogenj.
Maribor je tako vstopil v maj po mariborsko. Z nekaj dobrimi premiki, z nekaj očitnimi ranami in z občutkom, da pa bomo morali vseeno še zagrabiti pregovorne bike za roge. Projektov v mestu ne manjka. Veliko bolj odprto vprašanje je, kako zapolniti luknje v zaupanju. Nekatere postajajo večja težava, kot luknje na naših cestah.
Bor Greiner