Maribor je ta teden dobil precej nazorno lekcijo o hitrosti. Ne samo prometni, čeprav je nekdo čez mariborske mostove (zopet) z BMW-jem (kakopak) vozil 90 kilometrov na uro. Še hitrejša je bila pot, po kateri je opozorilo na kopališču postalo zgodba o burkiniju, izgonu, veri in odpuščenem reševalcu.
Kako se to bere, če dejstva tudi preverimo?
Po pojasnilu Športa Maribor obiskovalka Mariborskega otoka ni bila oblečena v burkini, ampak v oblačilo, ki ni bilo namenjeno kopanju. Reševalec je ni odstranil s kopališča. Opozoril jo je zaradi kopališkega reda. Upravljavec pravi, da ni bilo incidenta, konflikta ali prepovedi zaradi vere oziroma kulturnega ozadja. Bolj zakrita kopalna oblačila so dovoljena, če so izdelana za uporabo v vodi.
Nekaj dni pozneje je po omrežjih zaokrožila še trditev, da je reševalec zaradi opozorila izgubil službo. Tudi to je Šport Maribor zanikal. Zoper njega niso uvedli disciplinskega, delovnopravnega ali drugega postopka in ni bil kaznovan. Ali pohvaljen.
Incidenta torej, pravi upravljavec ni bilo. Internet ga je vseeno imel.
Medtem je Maribor dobil tudi zgodbo, v kateri ni bilo časa za objavo še manj komentar. Enainosemdesetletni legendarni Mariborčan Igor Irgolič Furgula je pri Sodnem stolpu opazil približno leto in pol starega otroka, ki ga je nosila Drava. Stopil je v reko, ga dosegel in spravil do nabrežja, kjer so ga prevzeli drugi in nato reševalci.
Župan Arsenovič mu je za pogum, požrtvovalnost in nesebično pomoč podelilo Mestni pečat Maribora. Hitreje, kot sem lahko odgovoril na pozive meni, da to uredim. Za ene stvari je fajn, da predvolilna tekma že teče, ne? Irgolič Furgula je povedal, da pri odločitvi ni razmišljal. Lahko pa mi razmislimo, kako je mogoče, da je v Mariboru večina na obrežju dogajanje snemala, en starec pa je skočil v vodo?
To je precej neprijetnejša slika tedna od vseh razprav o kopalnih oblačilih. En človek je šel v Dravo. Ostali devet ali več pa v žep po telefon.
Policija okoliščine, v katerih je otrok pristal v vodi, sicer še preverja. Dokler postopek ni končan, tudi ni pošteno ugibati, kdo je odgovoren. Je pa pošteno povedati, kdo je v odločilnem trenutku ravnal prav. Živel Furgula, junak meseca!
Na Koroški ulici je bila znova tarča vandalizma knjigarna Mariborka. Pročelje, vhod in zaščitna ponjava so bili popackani z rdečo barvo, na kraju je ostal tudi napis. Zaposleni so obvestili policijo, ki je opravila ogled. V knjigarni dejanje razumejo kot napad na prostor, ki ga ljudje prepoznavajo kot odprtega in vključujočega. Mestna občina ga je obsodila.
Motiv storilca še ni javno potrjen, toda napad se ni zgodil prvič. Pa kaj to sploh je? Argumentiranje z barvo? Maribor je lahko in rad je ponosen na svojo kulturo. V vseh oblikah.
Posebno mariborsko razpravo je ta teden odprl tudi bolšji oziroma kramarski sejem. Furs naj bi zaradi organizirane nezakonite prodaje prepovedanega in domnevno ukradenega blaga razmišljal celo o možnosti njegove prepovedi. Odločitev še ni bila sprejeta, tudi kaže, da ne bo. Uradni viri menijo, da so Večerovi novinarji pregloboko brali redno delo Fursa, a že sama možnost je bila dovolj, da je v mestu završalo.
Kaj zdaj vemo? Tradicija ne legalizira ukradenega ali prepovedanega blaga. Nezakonita prodaja pa tudi ne spremeni vsakega prodajalca in kupca v kriminalca.
Če je problem razumljen, je nadzor lahko organiziran. Zapreti celoten sejem zaradi dela prodajalcev bi bilo podobno, kot če bi zaradi napačno parkiranih avtomobilov ukinili parkirišče. Kar sicer v centru znova delajo.
Maribor gre v soboto v Stožice na prvi večni derbi sezone kot vodilna ekipa prvenstva in okrepljen z Janom Mlakarjem, ki se je v klub vrnil že tretjič. V soboto bi bilo lepo, če bi bil glavna zgodba nogomet. Po možnosti zmagovalnega narativa. Tak kot mesto Maribor (šampion) tudi je. Zmaguje, tudi kadar izgublja.
Bor Greiner