Maribor se je ta teden vrnil v šolo in takoj dobil nekaj lekcij. Da običaj brez soglasja ni tradicija. Da razpis še ni stanovanje. Da pleskanje po petnajstih letih ni športna strategija. Da niti Drava ni neizčrpna. In da lahko isti mestni trg v nekaj dneh pokaže najslabši pritisk množice in najboljši obraz odprtega mesta.
Novo šolsko leto se je v Mariboru začelo za približno devet tisoč osnovnošolcev, med njimi okoli 870 prvošolcev. Pred začetkom pouka so osvežili 107 cestnih označb in prehodov v okolici šol. To je tista dolgočasna preventiva, ki ne prinaša velikih govorov, lahko pa reši življenje. Toda prvo šolsko jutro je zaznamovalo še nekaj drugega. Fazaniranje v središču mesta je z moko, jajci in barvnimi spreji pri delu dijakov prestopilo mejo med šalo in poniževanjem. Ena dijakinja je potrebovala zdravniško pomoč, posredovali so policisti, poškodovano je bilo tudi mestno premoženje.
Fazaniranje je lahko šala samo, če je smešno tudi tistemu, ki ga fazanirajo. Če mlajši dijak nima pravice reči ne, to ni več običaj, ampak pritisk z rekviziti. Prav je, da je občina dogajanje obsodila in zaradi škode napovedala prijavo. Še pomembneje pa je, kaj bodo pred prihodnjim prvim septembrom storile šole, starši, policija in mesto. Tradicij ni treba ukiniti. Treba jih je civilizirati.
Le dan prej je Trg Leona Štuklja pretreslo streljanje. Po sporu med dvema skupinama je bil lažje ranjen 42-letni moški, policija pa je naslednji dan javnost prosila za pomoč pri iskanju 29-letnega osumljenca. En incident Maribora ne naredi nevarnega mesta. Toda strel na osrednjem trgu ni podrobnost, ki jo odpravimo z izjavo, da za druge ni bilo nevarnosti. Varnost javnega prostora se ne meri samo s statistikami, ampak tudi s tem, ali se ljudje v njem počutijo varno. Center ni kulisa. Je skupna dnevna soba mesta.
Na Pobrežju se je medtem premaknila ena od zgodb, ki jih mesto res potrebuje. Stanovanjski sklad Republike Slovenije je napovedal, da bo še septembra objavil razpis za gradnjo prve faze soseske Novo Pobrežje: šest blokov, skupna garaža in 182 javnih najemnih stanovanj. Gradbeno dovoljenje je pravnomočno od sredine julija. To je pomemben korak. A razpis še ni zid, tako kot dovoljenje še ni stanovanje. Stanovanjska politika se na koncu še vedno šteje v ključih, ki jih dobijo ljudje, ne v vizualizacijah, ki jih dobijo mediji.
Na Taboru pa so po več kot petnajstih letih opozarjanja vendarle začeli sanirati premajhne in dotrajane garderobe nogometnega kluba, v katerem trenira okoli 300 otrok. Beljenje, keramika in instalacije so potrebni, toda občina dolgoročno rešitev povezuje z novo tribuno oziroma večnamensko dvorano, za katero še ni zagotovljenega roka in denarja. Tristo otrok ne trenira v načrtu bodoče tribune. Trenira danes. Če res želimo, da se mesto razvija tudi zunaj razgledniškega centra, se to začne pri prostorih, kjer otroci vsak popoldan obujejo športne copate.
Ta teden nas je dohitel še račun suše. Dravske elektrarne Maribor so v prvih sedmih mesecih proizvedle le približno 54 odstotkov elektrike glede na primerljivo desetletno povprečje. Mestna občina do 21. septembra zbira prijave škode v kmetijstvu. Hkrati se je Maribor vključil v evropski program izmenjave podnebnih rešitev in za partnerja dobil finsko Lappeenranto. Finski dvojček nam dežja ne bo prinesel. Program bo vreden toliko, kolikor rešitev bo iz predstavitev prišlo na ulice, njive, v soseske in mestni proračun.
Zelo oprijemljiv račun je medtem prišel z območja nekdanjega železničarskega naselja nasproti Europarka. Štirinajst delavcev Snage je v treh dneh odstranilo 44,3 tone odpadkov, med njimi les, kosovne odpadke, azbestne plošče, pnevmatike in mešane smeti. Delavcem kapo dol. Nato pa vprašanje za sistem: kako je mogoče, da se je vse to sploh nabralo? Najčistejše mesto ni tisto, ki zna junaško odpeljati 44 ton odpadkov. Najčistejše je tisto, kjer se jih 44 ton ne nabere.
Petkov večer je ponudil lep kontrast. Na polnem Glavnem trgu je Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor pod zvezdami odplesal Romea in Julijo. Po tednu, ko sta bila mestna trga prizorišče izrojenega fazaniranja in streljanja, je bilo dobro videti javni prostor kot oder, na katerem se ljudje zberejo zaradi lepote, ne zaradi strahu. Vrhunska kultura brez vstopnice ni strošek za nekaj izbranih. Je povabilo mestu, naj se sreča samo s seboj.
In še odgovor na vprašanje, kako ravnamo z mladimi. Mariborčan Iztok Kočevar se bo 4. oktobra s kolesom odpravil proti Palermu, na več kot dva tisoč kilometrov dolgo pot z več kot 20 tisoč višinskimi metri. Z Zvezo prijateljev mladine Maribor bo zbiral denar za otroke iz socialno manj spodbudnih okolij. Lani je na poti do Istanbula pomagal zbrati več kot 15 tisoč evrov, s katerimi je na tabore odšlo 80 otrok.
Teden, ki se je začel z vprašanjem, kako sprejemamo mlade, se zato lahko konča s preprostim odgovorom. Ne obtožujmo, ne ponižujemo jih. Pomagamo jim do sanj.
Bor Greiner